Povzetek: Razmeroma skopa ureditev nepravih stvarnih služnosti in služnosti v javno korist v praksi povzroča težave pri (pravilni, smiselni) uporabi nekaterih splošnih pravil SPZ. V prispevku avtorja obravnavata vse vidike (ne)prenosljivosti in časovne omejenosti teh vrst služnosti. Obema vrstama služnosti je skupno, da sta samostojno neprenosljivi v tem pomenu, da ju njun imetnik z razpolagalnim pravnim poslom ne more pravno učinkovito prenesti na novega imetnika. Ker sta obe vrsti služnosti ustanovljeni v korist določene osebe, sta vezani na to osebo oziroma dosledneje v primeru pravne osebe na opravljanje podjema te pravne osebe. Zato prenehata samo takrat, kadar preneha ta pravna oseba (služnostni upravičenec) brez pravnega nasledstva. Služnost v javno korist ima dodatno značilnost, da je vezana na pravico upravljati gospodarsko javno infrastrukturo. Zato pravno dejstvo, ki povzroči, da določena oseba pridobi pravico upravljati omrežja in naprave gospodarske javne infrastrukture ustrezne vrste, hkrati povzroči, da nanjo preide služnost v javno korist, ustanovljena za potrebe upravljanja te infrastrukture. Ključne besede: neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, prenosljivost izvedenih stvarnih pravic