Zakon o slovenskem državnem holdingu je bil predstavljen kot eden od reformskih zakonov; pomagal naj bi pri odpravljanju javnofinančnih nesorazmerij v državi, seveda na podlagi učinkovitega in preglednega upravljanja in razpolaganja z državnim premoženjem. Državni holding naj bi torej opravljal svojo dejavnost v javnem interesu, in ne samo v interesu holdinga kot gospodarske družbe, ki ima svoj samostojni interes, ki je lahko drugačen od interesa države kot ustanovitelja. Vprašanje, ki se utemeljeno postavlja, je, ali je holding, ki je po pravnem statusu gospodarska družba, za katero veljajo predpisi zasebnega prava (ZGD-1 in drugi), primerna pravnoorganizacijska oblika za izvajanje nalog v javnem interesu. Holding kot delniška družba je pridobitna pravna oseba, katere temeljni namen je ustvarjanje donosa na vloženi kapital oziroma dobička za svoje delničarje. To velja tudi za Slovenski državni holding, saj nima niti statusa nepridobitne pravne osebe niti statusa javnega podjetja, za katerega velja, da ustvarjanje dobička ni temeljni cilj opravljanja dejavnosti, temveč dejavnost sama. Še posebej to velja zaradi številnih omejitev, ki jih zakon utemeljeno postavlja za izvajanje dejavnosti upravljanja kapitalskih naložb države (klasifikacija, strategija, letni načrt, soglasja vlade, državnega zbora, sestava organov ...) in vsekakor otežujejo upravljanje kapitalskih naložb države kot gospodarsko dejavnost ter otežujejo položaj slovenskega državnega holdinga (SDH) kot udeleženca na konkurenčnem kapitalskem trgu.