Povzetek: Družinske ustave so se začele pojavljati kot oblika avtonomnega urejanja razmerij v družinskih podjetjih, s poudarkom na interakciji med družino in družbo. V nasprotju z javnimi družbami, katerih poslovanje in upravljanje je podvrženo določnejšim zakonskim pravilom, za nejavne družbe prevladuje načelo svobodnega dogovarjanja. Ta pravni privilegij je za številna družinska podjetja pomenil veliko breme, zato so bila prisiljena iskati pomoč pravnih strokovnjakov. V praksi se je tako začela oblikovati posebna različica upravljanja od sicer bolj znanega in uveljavljenega korporativnega upravljanja (corporate governance), imenovana družinsko upravljanje (family governance). Pojavljati so se začeli kodeksi upravljanja s smernicami za odgovorno upravljanje družinskih podjetij. Nemški kodeks upravljanja družinskih podjetij poleg usmeritev za upravljanje podjetij izrecno poudarja, da je vsako družinsko podjetje specifično, zato mora v prvi vrsti sámo oblikovati lastno politiko upravljanja in sprejeti svoj (družinski) kodeks upravljanja. Vsebuje tudi zahtevo, da mora družinski kodeks določiti svojo pravno naravo in vsebino, kar je še zlasti pomembno za razmerja do ustanovitvenega in drugih pravnih aktov podjetja. Družinski kodeks je lahko tudi družinska ustava.
