Avtor obravnava trk postopka prodaje in problematike državnih pomoči. Državni prodajalec mora v postopku prodaje podjetij v delni ali celotni državni lasti v celoti upoštevati pravila EU o državnih pomočeh, sploh če se prodaja ne izvede s prvo prodajo ali s prodajo na borzi. Za prodajo zunaj organiziranega trga mora biti izpolnjena vrsta pogojev. Temeljno vodilo je, da ne gre za državno pomoč, če državni prodajalec ravna tako, kot bi v enakih okoliščinah ravnal zasebni prodajalec, ki ga pri prodaji vodi interes maksimiranja prodajne cene. Neekonomske/necenovne zahteve državnega prodajalca so problematične z vidika presoje nedopustnih državnih pomoči, ker državni prodajalec v zameno zanje praviloma prejme nižjo kupnino. Pogoje se sicer praviloma postavlja vsem potencialnim ponudnikom, kar na prvi pogled zagotavlja neselektivnost in nediskriminatornost, sporno pa je, če bodoči kupec sprejme obveznost, naloženo s strani prodajalca. Če kupec sprejme zaveze, ki neposredno ali posredno ne vplivajo na kupnino, praviloma ne bo šlo za državno pomoč, kar pomeni, da vsi pogoji, s katerimi je pogojena privatizacijska transakcija, niso nujno državna pomoč. Praviloma ne bodo problematični pogoji, ki so utemeljeni na prizadevanju, ne pa na rezultatu kupca, in pogoji, ki jih vsebuje podvojena nacionalna zakonodaja, če je ta seveda v skladu z evropskim pravnim redom.