Povzetek: O oblikovanju zakonskega okvira za preiskovanje kaznivih dejanj ne smejo odločati le ljudje, ki teh zakonskih okvirov niso nikoli uporabljali v praksi, zato je pri pripravi sprememb tako pomembnega zakona, kot je Zakon o kazenskem postopku (ZKP), nujno upoštevati tudi mnenja policije, tožilstva, odvetnikov in sodišča. Mnenja, ki namenjajo poudarek učinkovitemu odkrivanju kaznivih dejanj in njihovih storilcev ter na drugi strani temeljnemu varovanju človekovih pravic. Ni pa dovolj spremeniti samo pravila kazenskega postopka, temveč se je treba ozreti tudi na druga področja kaznovalnega prava in uvesti spremembe kazenskega zakonika, insolvenčne, prekrškovne in gospodarske zakonodaje, delovanja politike in njenega financiranja, ki bi skupaj morali tvoriti trdne pravne in moralne temelje družbe. Policija pa z nedomišljenimi, včasih celo absurdnimi določili (pred)kazenskega postopka postaja brezzobi tiger pri preiskovanju najhujših oblik kriminala, žrtve kaznivih dejanj ne dosežejo satisfakcij, varnost državljanov in države se s predlaganimi spremembami ZKP ruši, obetajo se lahko tožbe proti državi, če ne bo ustrezno ukrepala na področju varnosti, k čemur jo zavezuje tudi ustava.
Ključne besede: Zakon o kazenskem postopku, policija, kriminalisti, državno tožilstvo, stečaji, nezakoniti dokazi, človekove pravice, prikriti preiskovalni ukrepi
