Neenotna sodna praksa in dostop do Vrhovnega sodišča


Povzetek: V jedru problema je, da je pri odločanju o pravnih sredstvih na Vrhovnem sodišču po zakonski definiciji mesto soočenja različnih stališč sodnikov razdrobljeno na posamezne senate. Zato si lahko nosilni razlogi o razlagi prava v odločitvah senatov v analognih primerih tudi nasprotujejo. Toda če naj imajo odločitve Vrhovnega sodišča precedenčni pomen, si nosilna stališča iz odločitev senatov Vrhovnega sodišča o enakem pravnem vprašanju ne bi smela nasprotovati. Od njih se lahko obrazloženo odstopi in lahko se nadgrajujejo skladno z razvojem pravne misli, a dejstvu, da si nasprotujejo, bi se kazalo izogniti. Ker je urejanje načina uresničevanja pravice do pravnega sredstva po Ustavi zakonska materija, je kritična os prispevka usmerjena v zakonodajno vejo oblasti, ki je problem neenotne sodne prakse na Vrhovnem sodišču zaznala, a ni uredila skladno z uveljavljenimi standardi niti načina za preseganje razhajanj niti možnosti za obrazložen odstop od že sprejetih nosilnih stališč. Dostop do Vrhovnega sodišča bi vsekakor moral zaobjemati tako možnost za učinkovito razreševanje nasprotij med nosilnimi stališči odločitev senatov Vrhovnega sodišča kot tudi možnost obrazloženega odstopa od že sprejetih nosilnih stališč o razlagi prava v analognih primerih, ki sledijo.

Ključne besede: predvidljivost prava, zaupanje v delo sodišč, delitev oblasti, pravna varnost, neenotna sodna praksa, odstop od nosilnega stališča v analognem primeru, sodni precedens, moč argumenta, sodniška neodvisnost, najboljši pravni argument, razširjeni senat Vrhovnega sodišča, načelna pravna mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča, pravna mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča

Naročite članek

Elektronski naslov
Sporočilo
S posredovanjem mojih osebnih podatkov soglašam, da se le-ti uporabijo za namen obravnave tega naročila.