Povzetek: V prispevku je obravnavano vprašanje sodniške nepristranskosti. Najprej je analiziran domet sodniške imunitete, in sicer, ali je ta absolutna ali pa morda omejena, ko sodnik naklepno zlorabi svojo sodniško funkcijo. Avtorja ponudita več argumentov za drugo tezo. Prvega je mogoče najti že v 132. členu Ustave RS, ki opredeljuje temelje za prenehanje in odvzem sodniške funkcije, drugi argument je kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po 288. členu Kazenskega zakonika, tretji pa so stališča in odločitve iz nedavne sodne prakse, ki kažejo, da dilema še ni jasno razrešena. V drugem delu prispevka je analizirana kazenska zadeva, v kateri sta dva sodnika sodila posamezniku kljub temu, da sta bila z njim v neposrednem civilnem sporu. Po mnenju avtorjev tako sojenje ne more biti pravično in pošteno. Kazenski sodnik ne more ostati povsem nepristranski, če je v času, ko sodi v kazenski zadevi, obenem toženec v ločenem civilnem postopku, v katerem je tožnik ravno obdolženec, o katerem sodnik odloča v kazenski zadevi. Poleg tega ima tak sodnik pri sojenju tudi osebni finančni interes, saj bo odločitev civilne pravde finančno vplivala na sodnika kot posameznika, ta učinek pa se posredno prenaša tudi na njegovo odločanje v kazenski zadevi. Nepristranskost takega sojenja tako ni zagotovljena ne na objektivni ne na subjektivni ravni.
Ključne besede: imuniteta, odškodninska odgovornost, odškodninska tožba, sodniška nepristranskost, nepristranskost sojenja, civilni spor, kazenski postopek
