Povzetek: Z upoštevanjem namena delovnega prava, da varuje šibkejšo stranko v delovnem razmerju, tj. delavca in javnega uslužbenca, je delodajalčeva avtonomnost pri priznavanju pravic delavcem in javnim uslužbencem omejena. Delodajalec mora upoštevati pravice, določene v zavezujočih heteronomnih in avtonomnih aktih, delavec in javni uslužbenec pa se priznanim pravicam ne moreta odpovedati. Pravila omejitev delodajalčeve avtonomije pri priznavanju pravic delavcem določa temeljni zakon, ki ureja delovna razmerja, tj. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), javnim uslužbencem pa Zakon o javnih uslužbencih (ZJU), ki ureja posebnosti delovnih razmerij javnih uslužbencev, in Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), ki določa plačni sistem za javne uslužbence. Delodajalec lahko delavcem v zasebnem sektorju avtonomno priznava večji obseg pravic, kot jih določajo navedeni akti, manjši pa le v primerih, taksativno določenih v ZDR-1. Za javne uslužbence je delodajalcu po ZJU in ZSPJS prepovedano priznavanje ugodnejših in manjših pravic. Prepoved avtonomije določanja večjega obsega pravic, kot so določene v zakonu in v kolektivni pogodbi, avtorica pripisuje posebnostim poslovanja javnega sektorja zaradi narave dela, ki ga opravljajo javni uslužbenci v javnem interesu. Zaradi te prepovedi pogodbeni stranki, tj. delodajalec in javni uslužbenec, lahko v pogodbi o zaposlitvi le deklaratorno povzemata kogentne določbe iz zakonov in kolektivnih pogodb. Vprašanje je, ali je taka prepoved ugodnejšega urejanja pravic s pogodbo o zaposlitvi skladna z načelom pogodbenega urejanja delovnih razmerij in utemeljena z javnim interesom ali pa gre za čezmeren poseg zakonodajalca v urejanje delovnopravnih razmerij.
Ključne besede: avtonomnost, delovno pravo, delovno razmerje, delavec, delodajalec, pogodba o zaposlitvi, zasebni sektor, javni sektor
