Povzetek: Prispevek obravnava Direktivo 2019/2121, pot evropske zakonodaje, ki je vodila k sprejetju te direktive, in kako bo ta implementirana v ZGD-1, natančneje z vidika instituta čezmejnih združitev. Za začetek ureditve čezmejnih statusnih preoblikovanj v EU lahko štejemo sprejetje Desete direktive, ki je uredila področje čezmejnih združitev in v slovensko zakonodajo vnesla prve določbe, ki urejajo čezmejne operacije. V želji po večji pravni jasnosti je bila Deseta direktiva skupaj s petimi drugimi kodificirana v Direktivo 2017/1132, vendar je bila kmalu novelirana z Direktivo 2019/2121. Razlog za sprejetje te direktive sta bili potreba po harmonizaciji prava med državami članicami in ureditev področja čezmejnih preoblikovanj, čezmejnih delitev in čezmejnih združitev, s tem pa zagotovitev varstva družbenikom, upnikom in delavcem. Novosti in spremembe, ki jih je prinesla ta direktiva, so naložile delo slovenskemu zakonodajalcu, ki bo moral te določbe implementirati v ZGD-1. Ob pregledu veljavne slovenske zakonodaje s področja čezmejnih združitev je mogoče predvidevati, da implementacija direktive ne bo bistveno spremenila določb v ZGD-1, saj te že ustrezno dosegajo cilj direktive, tj. varstvo zainteresiranih strank pri čezmejni združitvi.
Ključne besede: statusno preoblikovanje, čezmejne združitve, Direktiva 2005/56, Direktiva 2017/1132, Direktiva 2019/2121, zaščita družbenikov, zaščita upnikov, pravice delavcev, implementacija direktive
