Povzetek: Prispevek obravnava institut odvzema premoženjske koristi, zlasti v povezavi z odvzemom premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, pravnim osebam. Ta ukrep se glede na svoj restitucijski namen in sistemsko umeščenost v kazensko zakonodajo ne uvršča med kazenske sankcije, temveč pomeni poseben kazenskopravni ukrep sui generis. Ukrep odvzema premoženjske koristi je v skladu z načelom izravnalne pravičnosti, da nekdo nima koristi od izvrševanja kaznivih dejanj. Osnovni namen odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi je v vzpostavitvi premoženjskega stanja, kakršno je obstajalo pred izvršitvijo kaznivega dejanja, pri čemer dobiva ta ukrep vse pomembnejše mesto pri sprejemanju kazenske sodbe. Med problematičnimi vprašanji so pogosto najpomembnejša prav tista, ki se nanašajo na vrnitev premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Izjema niso niti poenostavljeni postopki, ki se končajo na podlagi sporazuma o priznanju krivde oziroma priznanja krivde na predobravnavnem naroku, saj niso prav redki primeri, ko tudi v teh postopkih pride do razveljavitve ali spremembe prvostopenjske sodbe prav v delu glede odločitve o odvzemu premoženjske koristi. V prispevku so analizirani načini kazenskopravnega odvzema premoženjske koristi in pomen tega razlikovanja, vključno s pomenom načina odvzema premoženjske koristi pri sporazumevanju o krivdi. Načine, na katere je mogoče odvzeti premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, je mogoče razvrstiti glede na subjekte, ki se jim korist odvzema, in tudi glede na premoženje, ki je predmet odvzema (primarni, sekundarni in terciarni odvzem). Posebna pozornost je v prispevku poleg izhodišč o kazenski odgovornosti pravnih oseb namenjena odvzemu premoženjske koristi pravni osebi, pri čemer je lahko še posebej zapleteno vprašanje, če se ta znajde v stečajnem postopku. Kazenskopravna sodna praksa dopušča odreditev začasnega zavarovanja tudi na premoženju pravne osebe v stečaju z utemeljitvijo, da je KZ-1 glede na ZFPPIPP lex specialis in da stečajna masa ne more biti obogatena ali povečana s premoženjem, ki je na družbo prešlo protipravno; s tem delom stečajne mase se ne morejo okoristiti niti upniki. Kot pereče se zastavlja tudi vprašanje izvr-šitve odločbe o odvzemu premoženjske koristi zoper pravno osebo v stečaju. Pre-učene so možnosti opredelitve zahtevka države za odvzem premoženjske koristi, ko se ta odvzema pravni osebi v stečaju. Ali gre za strošek stečajnega postopka, za navadno terjatev, za izločitveno pravico ali je nemara terjatev podobna davčni terjatvi? Država se glede na aktualno sodno prakso lahko priglasi kot izločitvena upnica nedvomno le v primeru primarnega odvzema, to je odvzema v naravi, medtem ko sodišča priznavanje izločitvene pravice na denarju ocenjujejo kot problematično, vendar izjemoma vseeno dopustno ob ustrezni individualizaciji. Pristop, po katerem se tudi v primeru stečaja pravne osebe zagotovi izločitev sredstev, ki pomenijo protipravno pridobljeno premoženjsko korist, se zdi pravilen zaradi skladnosti z načelom, ki prepoveduje, da bi kdo imel koristi iz kaznivega (protipravnega) dejanja.
Ključne besede: kazenskopravni odvzem, premoženjska korist, kazenska sankcija, načini odvzema koristi, kazenska odgovornost pravnih oseb, stečaj pravne osebe, začasno zavarovanje, dogovarjanje o krivdi
