Povzetek: Prispevek se osredotoča na pravno varstvo zoper določbe prostorskih izvedbenih aktov (PIA), kot ga ureja ZUreP-2. Kot vsaka novost tudi ta odpira številne dileme. Zato prispevek vsebuje razpravo o tem, ali je ustavno dopustno določiti, da je zakonitost PIA pristojno presojati Upravno sodišče, ter vprašanje (ne)zadovoljive razmejitve pristojnosti z Ustavnim sodiščem. Namenjen je razpravi o aktivni legitimaciji in obsegu nadzora. Vključuje predstavitev posledic tovrstne tožbe in razlikovanja med začasnim zadržanjem izvajanja ter izvrševanja PIA. Podana so razmišljanja o tem, da bi bilo smiselno tožbene razloge, s katerimi je mogoče uspeti v tovrstnem sporu, vsaj delno urediti drugače. Izražen je pomislek glede možnosti izpodbijanja določb Uredbe o DPN in izpostavljene določene pomanjkljivosti postopka. Predstavljeno je stališče avtorice, da v sporu zoper PIA sodišče ni pristojno odločiti v sporu polne jurisdikcije, in stališče, da je zahteva, da sodišče določi način izvršitve svoje sodbe, v nasprotju z namenom prostorskega načrtovanja in načelom delitve oblasti ter v primeru izpodbijanja občinskih PIA posega nesorazmerno v lokalno samoupravo, zaradi česar bi jo bilo treba spremeniti. Avtorica meni, da je treba 58. člen ZUreP-2 izboljšati, a se zavzema za to, da se načeloma ohrani ideja upravnega spora, ki jo prinaša.
Ključne besede: prostorski izvedbeni akt, OPN, DPN, 58. člen ZUreP-2, (ne)ustavnost, okoljske nevladne organizacije, začasno zadržanje izvajanja, spor polne jurisdikcije
