Povzetek: Prispevek se osredotoča na dva postopka pred Ustavnim sodiščem RS, v katerih prihaja do sodniškega dialoga med rednimi sodišči in Ustavnim sodiščem. V prvem postopku, pri zahtevi za oceno ustavnosti zakonov, je v ospredju lojalno sodelovanje med sodišči in je presoja abstraktna, medtem ko subjektivnost spora ni odločilna; v drugem postopku, to je pri ustavnih pritožbah, pa gre za nadzor Ustavnega sodišča nad (ustavno)pravnimi stališči rednih sodišč. Prispevek se ne poglablja v omenjena postopka z vidika pravil, ki ju urejajo, ampak poskuša postaviti v ospredje posamezne podteme. Najprej glede potrebe po doslednem spoštovanju t. i. pravovarstvene potrebe pri zahtevah za oceno ustavnosti, pri ustavnih pritožbah pa glede dveh tem: subtilnosti materialnega izčrpanja in kakovosti očitkov, ki v povezavi z odsotnostjo vsebinske obrazložitve pri presoji tako predlogov za revizije kot tudi ustavne pritožbe lahko pripelje do drugačne vsebinske presoje na ESČP. Dodana pa je tudi tema vse pogostejšega sodniškega dialoga Ustavnega sodišča s prvo- in drugostopenjskimi rednimi sodišči.
Ključne besede: Ustavno sodišče, zahteve za oceno ustavnosti, ustavne pritožbe, 156. člen Ustave RS, 160. člen Ustave RS, Schumannova formula, državno odvetništvo, Evropsko sodišče za človekove pravice, redna sodišča, izčrpanje pravnih sredstev, sodniški dialog
Naročite članek
Elektronski naslov
Sporočilo
S posredovanjem mojih osebnih podatkov soglašam, da se le-ti uporabijo za namen obravnave tega naročila.
