Povzetek: Avtor v prvem delu prispevka predstavi poglede na vprašanja učinkovitosti pri delovanju sodstva. Najprej se ustavi pri ustavnih in zakonskih podlagah, pomembnih za opredeljevanje kriterijev učinkovitosti. Zatem, opirajoč se na podatke iz Letnega poročila o učinkovitosti in uspešnosti sodišč 2019 Vrhovnega sodišča RS in na podatke iz The 2020 EU Justice Scoreboard, prikaže temeljne zaključke o učinkovitosti poslovanja slovenskega sodstva. Oceni, da je slovensko sodstvo razmeroma učinkovito in v povprečju primerljivo z večino sodnih sistemov drugih držav v EU. Ob tem opozori na pomen novih metodoloških pristopov za spremljanje dela in učinkovitosti sodstva. V drugem delu se dotakne nekaterih vprašanj v zvezi z odgovornostjo sodstva in v sodstvu. Pri tem navede dva vidika odgovornosti, in sicer institucionalno, na ravni sodstva kot sistema, in individualno, ki se izkazuje pri vsakem posameznem sodniku. Njuna medsebojna prepletenost in odvisnost se kaže v tem, da je na institucionalni ravni sodna uprava vzpostavljena in odgovorna za zagotavljanje ustreznih pogojev dela sodnikov; po drugi strani delo vsakega posameznega sodnika odseva na institucionalni ravni, kar se končno zaznava v ustrezni stopnji zaupanja, ki jo v javnosti uživa sodstvo. Za uveljavljanje institucionalne odgovornosti so vzpostavljeni predvsem ustrezni zunanji mehanizmi odločanja - Državni zbor in Sodni svet; za presojanje individualne odgovornosti sodnikov pa predvsem notranji mehanizmi odločanja - personalni sveti, ki sprejemajo ocene sodniške službe, in disciplinsko sodišče, ki odloča o disciplinskih kršitvah sodnikov.
Ključne besede: učinkovitost, sojenje v razumnem roku, časovni standard, pričakovani čas rešitve, obvladovanje pripada, odgovornost, institucionalna, individualna, sodna uprava, sodno odločanje, ocena sodniške službe, disciplinski postopek
