Povzetek: Prispevek obravnava pereče vprašanje opredelitve zaščitene kmetije za namene dedovanja. Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev poudarja socialno funkcijo lastnine, kar pomeni, da naj bi se na njegovi podlagi določenim kategorijam oseb zagotovila eksistenčna podlaga s prepovedjo delitve kmetij in s sorazmernim razbremenjevanjem prevzemnika glede nujnih deležev drugih dedičev, skladno s tem pa tudi omejuje oporočno svobodo v teh primerih. Ker ta institut močno posega v pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave RS), je tako razlikovanje in poudarjanje socialne funkcije lastnine lahko utemeljeno samo, kadar je z njim dejansko mogoče doseči poglavitni cilj, ki naj bi se z ureditvijo uresničeval, torej, da se prevzemniku omogoči eksistenčni obstoj na tej kmetiji. Zaradi precej nizko postavljene in fiksne spodnje meje za opredelitev zaščitene kmetije merila za zaščiteno kmetijo lahko izpolnjujejo tudi kmetijskogospodarske enote, ki njihovemu lastniku ne omogočajo preživetja oziroma se na njih kmetijska dejavnost sploh ne opravlja. Menim, da v takšnem primeru zakonska ureditev ne more uresničiti svojih legitimnih ciljev in je zato neustavna. Zato bi za kmetije, ki so na spodnji meji za določitev zaščitene kmetije, morala obstajati bodisi možnost ugotavljanja, ali lastniku dejansko omogočajo preživetje, bodisi bi moralo biti tem kmetom prepuščeno, da se sami odločijo, ali želijo zaščititi kmetijo. Ključne besede: zaščitena kmetija, dedovanje zaščitenih kmetij, kmetijska politika, kmetijsko gospodarstvo, posegi v lastninsko pravico