Povzetek: V prispevku so obravnavani problemi, povezani z evropskim potrdilom o dedovanju (EPD), v Uredbi (EU) o dedovanju št. 650/2012. Preučiti je bilo treba njegove značilnosti v kontekstu nacionalnega prava, ki se uporablja, če uredba ne določa drugače. Za razumevanje uredbe so pomembne ugotovitve o zgledih, uporabljenih pri oblikovanju instrumenta, in tudi upoštevane primerjalnopravne rešitve. Komentirana so pravila postopka, mednarodna pristojnost, določitev pristojnosti sodišča za izdajanje potrdil, izdaja, narava in učinki potrdila ter pravna sredstva. EPD je mogoče izdati le ob mednarodnem elementu, njegova uporaba je fakultativna in ne nadomešča nacionalnega naslova, obseg potrdila je omejen le na ugotavljanje pravic dedičev in volilojemnikov, če jim pripada neposredna pravica do zapustnikovega premoženja. Poseben vidik potrdila so pooblastila izvršitelja oporoke in upravitelja zapuščine. Za podatke o predhodnih vprašanjih za dedno pravico učinki potrdila veljajo. Obravnavana je problematika več postopkov o isti zapuščini. Ključne besede: Evropsko potrdilo o dedovanju, sklep o dedovanju, zapuščina, dedič, volilojemnik, izvršitelj oporoke, upravitelj zapuščine, mednarodna pristojnost, legitimacijski učinek, učinek dobre vere