Povzetek: Tisti, ki drugemu da nasvet ali posreduje informacijo oziroma mnenje, načeloma ne odgovarja za škodo v primeru nepravilne informacije (nasveta, mnenja). Odgovornost pa se lahko vzpostavi, kadar dajalec nasveta uživa posebno strokovno zaupanje in lahko predvidi, da se bo prejemnik na nasvet zanesel. V določenih primerih zakon vzpostavlja odgovornost strokovnjaka ne le v razmerju do sopogodbenika (naročnika), ampak tudi proti tretji osebi, ki zaradi zaupanja v pravilnost nasveta sprejme poslovno odločitev. Za tak primer gre denimo pri odgovornosti revizorjev. Po mnenju avtorja je mogoče o odgovornosti strokovnjakov nasproti tretjim govoriti tudi zunaj zakonsko izrecno določenih primerov. Takšna odgovornost potrebuje tudi omejitve: strokovnjak odgovarja le osebam iz določljivega kroga, za katerega je bilo mogoče predvideti, da se bodo zanesle na informacijo pri sprejemanju določenih odločitev. Pri razvoju takšne odgovornosti ponuja ustrezne smernice člen VI. 2:207 osnutka evropskega Skupnega referenčnega okvira (DCFR). Ključne besede: odškodninska odgovornost za nasvet in informacije, odškodninska odgovornost strokovnjakov, pogodbena in nepogodbena odgovornost, pogodbeno varstvo tretjih oseb, odgovornost revizorjev, odgovornost notarjev