Odločitev Ustavnega sodišča v primeru zdaj razveljavljenega Zakona o davku na nepremičnine pomeni končni prelom s pretirano razširjenim prepričanjem, da pravo Vlade in Državnega zbora pri široki diskreciji načrtovanja in pobiranja davkov ne more omejevati ne z vidika temeljnih načel ne z vidika sistemskih pravil in zahtev glede odločanja o pravnem položaju posameznikov in pravnih oseb. Napake pristojnih organov, tudi na primer odstopanje določitve davčne osnove od resnične vrednosti posamezne nepremičnine, ob odsotnosti ustreznih procesnih rešitev, ki zagotavljajo pravice do poštenega postopka iz 22. člena Ustave ter učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, lahko privedejo do resnega ogrožanja ustavne dopustnosti davčnega poseganja v lastninsko pravico, kar se ne sme več ponoviti.