Prispevek se ukvarja z enim od mnogih vidikov pravne kulture in odvetniške etike - zaupanjem. Avtor ponuja odgovore na dve vprašanji, in sicer, kdo je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica po zakonu o odvetništvu, kodeksu odvetniške poklicne etike in drugih občih vrednotah ter kaj vse vpliva na posameznika, da postane (ne)vreden zaupanja. Zaupanje je predvsem pridobljena vrednota, vendar nanjo poleg družine (edipalnega trikotnika), preostale družbe, vzgoje, izobraževanja in prvih delovnih izkušenj vplivajo tudi prirojene lastnosti.