V praksi se dogaja, da se po priznanju pravice do starostne pokojnine ugotovijo dejstva, ob upoštevanju katerih bi bilo mogoče povečati pokojninsko osnovo in s tem obseg pravice do pokojnine. Gre lahko za izplačilo plače v obliki delnic ali izplačila razlike v plači. Težava lahko nastane, ker so dejstva nastala bodisi pred časom odločanja, vendar zavarovanec z njimi ni bil seznanjen, bodisi po preteku roka za obnovo postopka, recimo na podlagi poznejše odločitve sodišča. Zdi se, da sodna praksa glede tega še ni ustaljena, saj socialna sodišča različnih stopenj, pa tudi časovno gledano, upoštevajo različne argumente. Po prikazu spreminjajoče se sodne prakse in krajšem zgodovinskem pregledu zakonodaje je analizirano, ali je mogoče zagovarjati pravnomočnost odločbe o višini pokojninske osnove kot elementa pri določanju obsega pravice do pokojnine ali dopustiti nadaljevanje postopka v obliki neprave obnove z upoštevanjem (novih) dejstev oziroma začetek novega postopka. Ugotovljeno je, da obstajajo argumenti za dopustnost ponovne odmere pokojnine. Najmočnejši med njimi je lastninskopravno varstvo ustavne pravice do pokojnine, saj se morajo plačani prispevki odražati v pokojninski osnovi.