Različne direktive EU, priporočila Komisije ter številni programi EU na področju potrošniškega prava spodbujajo, v nekaterih primerih pa že zapovedujejo vzpostavitev shem zunajsodnega (alternativnega) reševanja sporov (ARS). Stroškovno tveganje pravde je praviloma za potrošnika glede na vrednost tipičnega potrošniškega spora preveliko. Poleg tega je značilnost potrošniškega razmerja v dejanski neenakosti med trgovcem in potrošnikom glede (med drugim) izkušenj glede ravnanja v sporu, poznavanja prava ali dostopa do pravnih informacij ter glede financiranja postopka. Neobstoj zunajsodnih mehanizmov za reševanje potrošniških sporov dejansko pogosto pomeni, da potrošnik nima realne možnosti pravnega varstva.