Z novelo Zakona o kazenskem postopku, ZKP-K, je slovenski zakonodajalec prikrito, a korenito reformiral slovenski kazenski postopek. Pri tem ne gre zgolj za uvedbo pogajanj in sporazumevanja o priznanju krivde. Pomembnejši je premik v smeri dejanske krepitve pomena organov predkazenskega postopka. Posledica uvajanja dogovornega reševanja kazenskih zadev je neizogibno odprava glavne obravnave z dokaznim postopkom. To je faza postopka, ki jo je obvladovalo sodišče, ki je historični dogodek zaradi odločitve o obtožbi preučevalo in spoznavalo prav na glavni obravnavi. Hkrati je slovenski zakonodajalec na sklenitev sporazuma o priznanju krivde v predkazenskem postopku navezal tudi razširitev možnosti vlaganja neposredne obtožnice. S tem je pokazal, da odstopa od koncepta obvezne sodne preiskave. S tem se še dodatno krepi pomen gradiva, ki se zbere v predkazenskem postopku. Zato način uvedbe sporazumevanja o priznanju krivde v slovenski postopek najbolj očitno slabi položaj sodišča in ga postavlja v položaj, ko je odvisno od gradiva, ki ga zbereta policija in državni tožilec v predkazenskem postopku.