Avtor v članku skozi probleme naše ureditve oblikovanja vlade in slabosti modela konstruktivne nezaupnice ponuja razmislek o pomenu odgovornosti v družbi in o povezanosti vprašanja odgovornosti s sedanjim stanjem v državi. Model konstruktivne nezaupnice, prevzet v naš sistem od ZR Nemčije, sicer daje vladi veliko večjo trdnost oziroma možnost obstanka na oblasti kot v klasičnem parlamentarnem sistemu, v katerem, posebej ob velikem številu strank v parlamentu, lahko prihaja do šibkosti vlad in tudi do pogostega razpuščanja parlamenta. Vendar pa po drugi strani v modelu s konstruktivno nezaupnico občasno prihaja do položajev, ko vlada, lahko tudi povsem očitno, več nima podpore v parlamentu, pa je vseeno ni mogoče zamenjati, saj v parlamentu ni mogoče doseči potrebne večine za izvolitev novega predsednika vlade. Takšna situacija je v nasprotju s temeljno demokratično zahtevo parlamentarnega sistema, da vlada lahko vlada le toliko časa, dokler ima podporo parlamenta, in zmanjšuje učinkovitost instituta politične odgovornosti vlade, s tem pa tudi učinkovitost celotnega sistema uveljavljanja odgovornosti v družbi. Glede na dejstvo, da je zaradi našega načina oblikovanja vlade in individualne odgovornosti ministrov državnemu zboru institut konstruktivne nezaupnice v dobršni meri izničen, ter da v naši praksi še ni bilo primera, da bi se zoper ministre uveljavile druge oblike odgovornosti vlade, kazenska ali civilna, se postavlja vprašanje, koliko so naši nosilci javnih funkcij dejansko izpostavljeni pravnim oblikam odgovornosti. Vprašanje pa je mogoče postaviti tudi širše: ali ni premalo učinkovit in preslabo uravnotežen sistem odgovornosti eden glavnih krivcev za sedanje stanje v državi in ali tudi ne otežuje in celo onemogoča iskanja rešitev za izhod iz krizne situacije?