ODZ je poenotil pravo na takratnem državnem ozemlju in hkrati prekinil občepravno tradicijo. Po vsebinski strani je skušal uzakoniti historično in naravno, na človekovem razumu temelječe pravo. S tega vidika lahko ODZ pojmujemo kot rezultat evolucije in kontinuitete. Ko je zakonodajalec sledil omenjenemu cilju, je namreč v veliki meri uzakonil rimsko pravo oziroma dosežke občepravne znanosti. Temeljne razloge za preživetje rimskega prava v ODZ, pa tudi v drugih velikih civilnopravnih kodifikacijah, najdemo predvsem v družbeno-ekonomskih okoliščinah kapitalistične produkcije in hitro razvijajočega se tržnega gospodarstva ter v izjemni kvaliteti rimskega prava, ki elegantno izraža tisto, kar v danih okoliščinah narekuje zdrav razum. To so hkrati tudi poglavitni dejavniki za trdoživost ODZ, saj kodifikacija velja še danes, 200 let po njeni uzakonitvi. Na Slovenskem je po drugi svetovni vojni tradicijo nasilno prekinila revolucija, ki je močno zaznamovala tudi področje stvarnega prava. Z osamosvojitvijo republike Slovenije pa je prišlo do restitucije vrednot meščanske družbe. Predstavljene poglede članek podkrepi z nekaj poudarki iz zgodovine rimskopravne maksime superficies solo cedit, ki je eno tradicionalnih stvarnopravnih načel, na katerih poleg ODZ temelji tudi večina drugih evropskih kodifikacij. V slovenski ureditvi po drugi svetovni vojni je omenjeno načelo pri gradnji na tujem zemljišču postalo izjema. Ko se je po osamosvojitvi slovensko pravo vrnilo h klasičnemu načelu, pa je vprašanje premoženjske izravnave v primeru dobroverne gradnje na tujem zemljišču ostalo bolj odprto kot po ureditvi v ODZ.