Avtor ugotavlja, da nacionalna pravila, ki določajo, da mora družba ohraniti svojo glavno upravo in statutarni sedež v isti državi članici, posredno omejujejo družbe pri izbiri najbolj primernih pogojev za njihovo delovanje. Omenjena pravila so namreč v nasprotju z relevantno sodno prakso Sodišča ES in posledično v nasprotju s pravom EU. Družba namreč lahko povsem iz poslovnih razlogov spremeni svoj dejanski sedež, medtem ko še naprej ostane subjekt prava izvorne države članice. Prav zato so zadnje čase vse glasnejši pozivi k sprejetju Štirinajste direktive s področja prava družb, ki bi določila ukrepe za usklajevanje nacionalnih zakonodaj držav članic, z namenom, da se znotraj skupnosti olajša čezmejni prenos registriranega sedeža družb, ustanovljenih v skladu z zakonodajo katerekoli države članice.