Avtorica v prispevku obravnava pravni položaj in možnosti vlagateljev oziroma imetnikov bančnih vlog v EU, katerih bančne in druge hranilne vloge so v skladu z zakonodajo EU zaščitene za primer plačilne nesposobnosti ali drugih finančnih težav, ki bi prizadele banke oziroma kreditne institucije. Na ravni EU se je namreč že zgodaj pokazalo, da je za učinkovit bančni in s tem celotni finančni sistem, poleg ureditve sistemskih vprašanj, pomembno tudi, da vlagatelji vanj zaupajo. Kot posledica navedenega je že leta 1994 prišlo do pravno urejene zaščite depozitov, saj je bila sprejeta Direktiva 94/19/ES o sistemih zajamčenih vlog. Ta direktiva je bila leta 2009 amandmirana s sprejetjem Direktive 2009/14/ES, ki je le še okrepila varstvo vlagateljev, saj je določila, da mora po novem v primeru nerazpoložljivosti vlog kritje celotnih vlog istega vlagatelja znašati najmanj 50.000 evrov, pri čemer se je s prvim januarjem 2011 ta zajamčeni znesek dvignil celo na 100.000 evrov. Na podlagi obravnavane zakonodaje je trenutna zaščita vlagateljev dokaj dobro urejena, saj lahko upravičenci v primeru pravilne implementacije omenjenih direktiv svoje pravice izvajajo neposredno iz nacionalne zakonodaje konkretne države članice, v kateri je ustanovljena banka, pri kateri imajo položene depozitne bančne vloge. Če država članica navedenih direktiv sploh ni implementirala ali ju ni implementirala pravilno, pa lahko isti učinek določb direktiv ter s tem zaščito svojih pravic in položaja dosežejo tudi na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti države članice zaradi kršitve prava EU.