Ob odsotnosti transakcijskih stroškov bi stranke v skladu s Coasovim teoremom vedno oblikovale popolno pogodbo, za katero je značilno, da predvideva vsa mogoča naključja in je hkrati učinkovita. Transakcijski stroški so vedno prisotni, zato oblikovanje popolne pogodbe ni mogoče. Od njihove relativne velikosti pa je odvisen izbor pogodbene oblike. V članku so prikazani vzroki obstoja transakcijskih stroškov in predstavljene njihove posledice za oblikovanje različnih pogodbenih oblik. Vzroki obstoja transakcijskih stroškov so v veliki meri upoštevani v obligacijskem pravu, ki sanira številne okoliščine, ki transakcijske stroške povečujejo. Med njimi so določbe o poslovni sposobnosti, ki jo mora za neki posel imeti pogodbenik, določbe o sanaciji problemov informacijske asimetrije in oportunističnega obnašanja strank, ki odpravljajo posledice zmote in prevare. Transakcijski stroški nadalje opredeljujejo način pogodbenega sodelovanja, ki se razvije med strankami. Najenostavnejši tržni način, značilen za klasične pogodbe, je omejen na generične predmete pogodbe z mnogo substituti. Če je za predmet pogodbe značilna večja specifičnost, se razvijejo kompleksnejše oblike pogodb. Ob občasnih transakcijah se v pogodbeni odnos vključi tretja oseba, ki opravlja funkcijo neodvisnega razsodnika, v primeru večje pogostosti tovrstnih transakcij pa se med strankama bodisi razvije specifično relacijsko razmerje, za katero je značilno, da se njegova vsebina oblikuje dinamično, nanjo pa vplivajo dolgoročni odnosi med strankami, ali pa pride do odločitve za združitev poslovanja v okviru enega subjekta (vertikalna integracija).