Članek povzema in sistematizira dosedanjo ekonomsko literaturo s področja sklepanja pogodb in analizira zakonsko ureditev bistvene zmote in prevare. Glavne ugotovitve so: (1) Načeloma mora informacije pripraviti in posredovati tisti, ki lahko to naredi z najnižjimi stroški. (2) Izjema od dolžnosti razkritja informacij velja za načrtno pridobljene produktivne informacije. (3) Dolžnost poštenega ravnanja pri izražanju golih mnenj in pri dajanju drugih nepreverljivih izjav je nepotrebna. (4) Razlika med laganjem in prikrivanjem informacij je irelevantna. (5) Prav nobene potrebe ni po ločenih doktrinah glede zmote, prevare in skrite napake - potrebna je enotna doktrina o dolžnosti razkritja informacij.