Avtor obravnava zahtevo tretjine poslancev Državnega zbora za ustavnosodno presojo zakonov in drugih predpisov. Najprej kratko analizira vpliv novele Zakona o Ustavnem sodišču na začetek ustavnosodne presoje predpisov, nato pa se podrobneje ukvarja s položajem Državnega zbora in z vlogo tretjine poslancev kot predlagateljev postopka ustavnosodne presoje. Glede Državnega zbora ugotavlja, da je njegova vloga kot predlagatelja nesmiselna, na kar kaže tudi rezultat analize vlog Državnega zbora, ki so bile vložene na Ustavno sodišče po letu 1994. Položaj tretjine poslancev kot predlagateljev pa je smiseln, saj gre za orodje opozicije, kadar ta meni, da so predpisi, ki jih sprejme Državni zbor, oziroma izvršilni in drugi predpisi v neskladju z Ustavo oziroma zakonom. Analiza vlog, ki jih je na Ustavno sodišče vložila tretjina poslancev po letu 1994, kaže, da je to orodje razmeroma malo izkoriščeno.