Med najpomembnejše in tudi v praksi najučinkovitejše mehanizme parlamentarne opozicije šteje zahteva za razpis referenduma. Opozicijski referendum omogoča parlamentarni manjšini, ki je ob sprejemanju zakona ali drugega akta preglasovana, da svoje (odklonilno) stališče še enkrat preveri, in sicer med volivci na referendumu. Referendum ima značaj suspenzivnega veta, saj je njegov namen preprečiti uveljavitev zakona do odločitve volivcev na referendumu. Medtem ko je opozicijski referendum v evropskih sistemih uveljavljen le izjemoma, je pri nas to prevladujoča oblika referenduma. Ustava omogoča tretjini poslancev Državnega zbora, da zahtevajo referendum o spremembi Ustave in referendum o zakonu. Ti lahko zahtevajo referendum o ustavnem zakonu o spremembi Ustave kot tudi o zakonu po njunem sprejemu v Državnem zboru in pred razglasitvijo (suspenzivni referendum). V dosedanji praksi je zaradi preprostega dostopa veliko večino referendumov zahtevala prav parlamentarna opozicija (med njimi tudi nekaj takih, ki jih Ustavno sodišče zaradi morebitnega nastanka protiustavnih posledic ni dopustilo) in tudi večina jih je bilo razpisanih na njeno zahtevo. Ta in tudi drugi ustavni mehanizmi sicer omogočajo parlamentarni manjšini ustrezen nadzor in upiranje odločitvam in postopkom (vladne) večine, po drugi strani pa tudi proceduralne in druge zlorabe za ozke politične in strankarske (pogosto pretežno populistične) interese.