Avtor obravnava omejitve, ki jih pravo postavlja zakonodajalcu pri pravnem urejanju ukrepov, potrebnih za izvedbo različnih reform oziroma prilagoditev. Te izhajajo tudi iz tako imenovane izhodne strategije Vlade RS, vendar vsaka sprememba v pravni urediti spreminja vzpostavljena pravna razmerja in posega v pravice. Problem izhaja iz dejstva, da je pravo hkrati v stoletjih in tisočletjih pridobljena izkušnja človeka o tem, kako reševati spore med ljudmi in tudi urejati njihova razmerja, na drugi strani pa tudi instrument oblasti za novo urejanje družbenih razmerij. Omejitve, ki jih pravo postavlja oblasti, izvirajo prav iz njegove narave, da je hkrati name-njeno tudi omejevanju, ne le izvrševanju oblasti. Ker gre pri spremembah za spreminjanje družbenih razmerij v času, se pravne omejitve nanašajo zlasti na pravo in nepravo retroaktivnost zakonov in drugih predpisov. V okviru prave retroaktivnosti, ki je praktično v celoti z ustavo prepovedana, avtor obravnava tako imenovani primer Lex Kramar, ki je po njegovem mnenju razlog za zaskrbljenost nad tem, koliko zakonodajalec upošteva pravne omejitve. Ne-prava retroaktivnost je sicer bolj kompleksno vprašanje in omejitve zakonodajalca, ki izvirajo iz 2. člena Ustave, so manj toge in trdno določene. Kljub temu dosedanja praksa Ustavnega sodišča daje dovolj jasne omejitve glede poseganja v upravičena pravna pričakovanja, ki se bo pojavljalo zlasti v povezavi s strukturnimi reformami.