EKČP je "živ mehanizem", ki se nenehno razvija v sodni praksi ESČP, zato je nujno, da nacionalna sodišča pri razlagi vsebine posameznih konvencijskih pravic upoštevajo sodno prakso ESČP. Iz prispevka izhaja, da se Ustavno sodišče zaveda svoje vloge na tem področju: v številnih primerih je pri razlagi vsebine posamezne človekove pravice upoštevalo prakso ESČP, čeprav je ni izrecno citiralo. V številnih primerih se je izrecno sklicevalo na EKČP in sodno prakso ESČP in v nekaterih od njih je dalo posamezni pravici širšo vsebino, kot izhaja iz Ustave, ter se pri tem oprlo na prakso ESČP. Ker EKČP zagotavlja zgolj minimalne standarde varstva človekovih pravic, pa avtorica zagovarja stališče, da se v primeru, ko iz odločitev ESČP izhaja restriktiven pristop, na njegovo prakso ne bi smeli sklicevati kot na argument za zožujočo razlago človekovih pravic, ki jim Ustava priznava širše varstvo kot EKČP.