Predmet članka je listinjenje (sekuritizacija) kot pojav na stičišču pravne in finančne stroke. Avtor poskuša na začetku najti splošno opredelitev listinjenja, ki najbolj ustreza njegovemu ekonomskemu bistvu in ki odraža značilnosti struktur, ki so se razvile v praksi. Bistvo listinjenja je izdaja prenosljivih vrednostnih papirjev, torej zelo likvidnega premoženja, ki daje redne donose in ki ima premoženjsko kritje v manj likvidnih oblikah premoženja, zlasti v terjatvah. Zakon o bančništvu opredeljuje listinjenje, kakor se izvaja v praksi kreditnih institucij. Avtor analizira zakonsko ureditev in razlaga ključne zakonske pojme, obenem pa postreže s podrobno razlago razlik med tradicionalnim in sintetičnim listinjenjem. Obdelava predmeta članka ne bi bila popolna brez kratkega ekskurza na finančno področje. Avtor v osnovnih črtah pokaže, kakšen je ekonomski pomen listinjenja za banke, pri čemer se osredini na vprašanja prenosa in razpršitve kreditnega tveganja, manjšanja kapitalskih zahtev, upravljanja z velikimi izpostavljenostmi in na pridobivanje novih virov za financiranje kreditiranja. Sledita podrobna in kritična analiza slovenske ureditve kritih obveznic. Sklepni del članka je rezerviran za razmislek o drugih mogočih oblikah listinjenja v Sloveniji, s posebnim poudarkom na obligacijskopravnih, korporacijskopravnih in insolvenčnopravnih dilemah.