Povzetek: Ker so enostranski posegi v koncesijska razmerja predmet ločenega prispevka, so osrednji del prispevka dopustne sporazumne spremembe koncesijskega razmerja, kot substitut prenehanju razmerja. Prispevek se uvodoma omejuje na analizo razvoja pravnega inštituta v praksi Sodišča EU in njegovem prelivanju v sekundarno zakonodajo Evropske unije. Temu sledi primerjava ureditve v acquis communautaire z ureditvijo v slovenskem pozitivnem pravu, ki ga zaradi nekaterih odstopanj brez navezave na nekatera temeljna načela prava EU ni mogoče razlagati. Postavljena je hipoteza, da je vse spremembe v postopkih koncesij nujno obravnavati enako, ne glede na fazo, v kateri je proces nastajanja oziroma izvajanja razmerja. Drugačno stališče bi bilo skrajno administrativno, saj ni mogoče sprejeti stališča, da postane sprememba dopustna v trenutku sklenitve pogodbe, pred tem pa ista sprememba (ki bi že bila del pogodbenega odnosa) ni dopustna. Poleg teze, da se dopustnost spremembe (ponudbe) v razpisni fazi obravnava enako kot dopustnost sprememb v koncesijski pogodbi, je cilj prispevka in fine tudi v oblikovanju iztočnic za dopolnitev pravnega sistema.
