Povzetek: Slovenija je poleg Malte edina država v Evropski uniji, ki nima zagotovljenega polnega sodnega varstva zoper odločitve Državne revizijske komisije (DRK), torej takega, v katerem lahko sodišče še pred sklenitvijo pogodbe odpravi ali spremeni odločitev DRK. Še posebej z razširitvijo uporabe ZPVPJN na koncesijske pogodbe bo tako varstvo treba zagotoviti. Avtor kritično obravnava dosedanjo sodno prakso, ki je tako sodno varstvo zavrnila takó, da odločitvam DRK ni priznavala pravne narave posamičnega akta, s katerim se odloča o pravicah in pravnih koristih vlagateljev revizijskega zahtevka in opozarja na nekatere neskladnosti z direktivama o pravnem varstvu v javnem naročanju. V članku tudi predlaga ureditev takega pravnega varstva in obravnava nekatera vprašanja take ureditve. Poleg tega kritično obravnava institut ničnosti v okviru pravnega varstva v postopkih javnih naročil in ugotavlja, da je nelogičen in v marsičem ne ustreza zahtevam obeh direktiv. Zato predlaga uveljavitev instituta neveljavnosti oziroma razveljavitve pogodbe z odločitvijo revizijskega organa ter nekaj temeljnih elementov ureditve tega instituta. Ključne besede: javna naročila, pravno varstvo v postopkih javnega naročanja, sodno varstvo, neveljavnost pogodb