Povzetek: Korporativno upravljanje v sodobnem pomenu je sestav nadzornih mehanizmov, prek katerih si tisti, ki zagotavljajo kapitalsko financiranje korporacij, zagotovijo povrnitev svojih naložb. Pri tem morajo paziti, da ne ogrozijo dolgoročnega razvoja in obstoja poslovnega sistema korporacije. Pravni temelj korporativnega upravljanja je praviloma izpeljan iz večinskega lastništva kapitala korporacije. To je pregledno, če imamo opravka z delniško družbo ali kakšno drugo kapitalsko družbo. Po naši hipotezi pa so korporacije tudi javni zavodi, ki praviloma nimajo kapitala. Čeprav javni zavodi nimajo osnovnega kapitala, ustanovitelj (država ali občina) večinoma ne odgovarja za obveznosti zavoda in tako tudi zapiše v sodni register ob registraciji. Javni zavod seveda vedno odgovarja z vsem svojim premoženjem, ustanovitelj pa upnikom zavoda ne odgovarja. V takšnem kontekstu je javni zavod sui generis nečlanska korporacija, ki je po obliki odgovornosti dejansko izenačena s kapitalsko družbo. Anomalija sistema je v tem, da za ustanovitev javnega zavoda ni predpisan minimalni kapital, ki bi v nekem določnem znesku varoval upnike. Iz tega sledijo tudi posebna razmerja korporativnega upravljanja. Korporativnopravno razmerje v javnem zavodu med državo/občino in javnim zavodom poteka v okviru pravice, po kateri javna ustanoviteljica (država/občina) praviloma neposredno imenuje večino članov sveta zavoda. Država/občina zaradi lastne nezmožnosti neposrednega upravljanja prenese pooblastilo za opravljanje te dejavnosti na svoje člane v svetu zavoda, ki v njenem imenu izvajajo to funkcijo. To velja tako za državne kot za občinske javne zavode. Avtor v razpravi povzame razmerja med ustanoviteljico (državo/občino) in organi javnega zavoda (svetom zavoda, direktorjem in strokovnim svetom) ter predlaga določene potrebne spremembe ureditve. Ključne besede: javni zavod, javni sektor, korporativno upravljanje, korporacije, ustanove, premoženje zavoda