Povzetek: Prispevek v obravnavo združuje dva pojava modernega časa - Evropsko unijo kot naddržavno tvorbo in tuje neposredne investicije kot prevladujočo obliko mednarodnega gospodarskega sodelovanja. Pred uveljavitvijo Lizbonske pogodbe je pristojnost za mednarodno investicijsko politiko na območju Evropske unije pripadala državam članicam, ki so se lahko svobodno pogajale in sklepale investicijske dogovore med seboj ter s tretjimi državami. V praksi so to možnost dobro izkoristile, o čemer priča okoli 1500 bilateralnih investicijskih sporazumov, katerih pogodbenice so države članice EU. Z Lizbonsko pogodbo pa je Unija pridobila izključno pristojnost na področju tujih investicij. Takšna razširitev izključnih pristojnosti Unije ni neproblematična. Centralizacija urejanja področja tujih investicij odpira številna vprašanja glede učinkovitega varstva investicij, pravnega statusa do zdaj veljavnih dogovorov držav članic na tem področju ter glede nadaljnjega razvoja mednarodnega investicijskega prava. Prispevek se osredotoča na področje reševanja investicijskih sporov kot enega od (bistvenih) elementov učinkovitega varstva tujih investicij v svetu. Ključne besede: Evropska unija, evropsko pravo, mednarodno investicijsko pravo, reševanje sporov, TTIP, ICSID, Lizbonska pogodba