V praksi slovenskih družb se hkrati z odločanjem o uporabi bilančnega dobička skupščine odločajo tudi o (ne)podeljevanju razrešnice članom organov vodenja ali nadzora. Kljub doktrinarno jasnemu korporacijskemu institutu razrešnice pa prihaja v praksi na skupščinah do različnih primerov, ki niso vedno skladni z že znano "dobro" korporacijsko prakso in uveljavljeno domačo in tujo sodno prakso. Zato je namen prispevka predvsem opozoriti na jasna stališča v primerjalni teoriji in praksi. Želja avtorjev je, da bi se v prihodnje izognili nepotrebnemu povzročanju škode družbam in posameznim članom organov vodenja ali nadzora ter da bi se poenotila predvsem "dobra" praksa korporativnega upravljanja.