V prispevku obravnavam razbremenilne razloge poslovne odškodninske odgovornosti po slovenskem Obligacijskem zakoniku (240. člen), s poudarkom na analizi različnih koncepcij poslovne odškodninske odgovornosti, ki jih je na podlagi razbremenilnih razlogov razvila slovenska pravna teorija. Starejša teorija je poslovno odškodninsko odgovornost štela za (postroženo) krivdno odgovornost, novejša teorija pa zagovarja objektivno koncepcijo, utemeljeno na razmejitvi med notranjimi in zunanjimi tveganji. Po tej se dolžnik razbremeni odgovornosti, če dokaže, da ni mogel (pravilno) izpolniti pogodbe zaradi okoliščin, ki so zunaj njegove sfere. Pregled novejše sodne prakse je pokazal, da objektivni koncepciji sledijo tudi sodišča. Ugotavljam, da je opredelitev poslovne odškodninske odgovornosti bodisi kot subjektivne bodisi kot objektivne najpogosteje irelevantna, zaradi očitnega razlikovanja od določb OZ, na katerih se utemeljujeta subjektivna in objektivna (neposlovna) odškodninska odgovornost, in zaradi dejstva, da bo končni rezultat v večini primerov enak, ne glede na koncepcijo. Zakon kot odločilno dejstvo ne navaja izvora škodljivih okoliščin, ampak dolžnikovo obvladovanje teh okoliščin (preprečiti, odvrniti, izogniti), kar moramo presojati po abstraktnih merilih - po standardu dobrega gospodarja za laike in standardu dobrega strokovnjaka za profesionalne osebe. Od slednjih se zahteva večja skrbnost ravnanja kot od laikov, zato bo že sicer težavna razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti zanje še otežena in dejansko nemogoča zaradi notranjih okoliščin.