Članek obravnava načelo/test sorazmernosti, ki je pogosto uporabljen v praksi našega Ustavnega sodišča, prav tako pa tudi v praksi Sodišča EU in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). V zvezi z njim so pomembne tudi ugotovitve in stališča nekaterih drugih sodišč, na primer nemškega Zveznega delovnega sodišča (BAG). Načelo sorazmernosti pomeni, da je pri tehtanju obsega posega v določeno pravico ali obveznosti treba presoditi, ali je poseg primeren/ustrezen za dosego določenega cilja, ali je poseg nujen in ali uporabljeno merilo prizadeti osebi ne nalaga čezmerne obremenitve. Vsebina tega načela je z nebistvenimi različicami sprejeta pri sojenju vseh navedenih sodišč in je eno temeljnih meril pri sodnem odločanju. Primeri iz prakse slovenskih delovnih sodišč kažejo, da je načelo sorazmernosti premalo uporabljeno in upoštevano. Načelo pro rata temporis je, če sodimo po dostopnih virih, v slovenski teoriji in sodni praksi praktično neznano. Načelo pomeni, da se obseg določene pravice (na primer dolžina letnega dopusta) prizna glede na časovno izvajanje določene pravice ali obveznosti (na primer glede na dolžino delovnega časa ali delovnega razmerja), v razmerju do primerljivega delavca, ki dela poln delovni čas. Snov je obravnavana v štirih poglavjih: pojem, pravna ureditev, sodna praksa, posebnosti v delovnih sporih.