Avtor uvodoma obravnava (širši) splošni pojem plagiata, nato pravni pojem in končno ožji avtorskopravni pojem. Ta ni določen v zakonu o avtorski in sorodnih pravicah, zato je subsumiranje plagiata pod zakonski dejanski stan, ki ne obstaja in ga doktrina različno opredeljuje, odveč. Glede na to je njegovo obravnavanje v okviru avtorskega prava nepotrebno, razen de lege ferenda ali z vidika njegovih stičnih točk s (širšim) področjem znanstvenega plagiata. Plagiat opredeljujejo štirje znaki. Kot prvi znak se postavlja vprašanje, katere tuje duhovne dobrine varujemo pred njim. Avtor jih razdeli in obravnava kot tri skupine (avtorskopravno varovane vsebine, širše varovane vsebine, povsem nevarovane vsebine), pri čemer pa so pri prvi izrecno izključene iz varstva ideje, znanstvene teorije in odkritja. Preostali trije avtorskopravni znaki plagiata so dejanska uporaba vsebin, lastitev tujega avtorstva in določena krivdna oblika (naklep). Članek se konča s posebnimi primeri izključitve plagiata, ki obsegajo samoplagiat, dvojno stvaritev, nezavedno prevzemanje, inspiracijo in parodijo.