Avtor obravnava potencialne učinke raziskovanja človeških možganov na kazensko pravo. Njegovo izhodišče je, da refleksije, ki jo od storilca pričakujejo psihološko utemeljene formule krivdnih oblik, v stvarnosti pogosto ni ali pa je neposrednemu sodniškemu spoznanju - vsaj za zdaj še - nedostopna. Zato so se v teoriji kazenskega prava pojavile težnje krivdne oblike "normativirati in objektivizirati" (avtorjev poudarek je namenjen zlasti premikom v razumevanju eventualnega naklepa). Gre za idejo, da na krivdne oblike ne smemo gledati kot na psihične substrate v glavi storilca, temveč kot na vrednostne sodbe v glavi sodnika. Razsežnosti tega idejnega premika avtor ponazori s primeri iz sodne prakse in opozori na potencialne nevarnosti, ki so z njim povezane. V sklepu zavzame stališče, da je normativiranje krivdnih oblik v neki meri neizbežno, zavzame pa se za dodelavo meril vrednotenja, na podlagi katerega storilcu krivdne oblike pripisujemo.