Avtor opredeli ozadje prava varstva potrošnikov in oriše osnovne poteze slovenske pravne ureditve. Izhodiščna hipoteza je, da težave na tem področju, ki se kažejo predvsem v majhnem številu sodnih odločb, njihovi kakovosti ter pomanjkljivi uporabi evropskega prava (skladna razlaga), ne izhajajo le iz težav pri dostopu do sodišča oziroma iz postopkovnih razlogov, ampak tudi iz slabega poznavanja materialnega prava varstva potrošnikov, pa tudi iz slabe kakovosti osrednjega predpisa. Ta je izrazito nepregleden, vsebuje nekatere slabe zakonodajne rešitve ter ponekod odstopa od zahtev prava EU glede prenosa potrošniških direktiv. Pomanjkljiva je tudi koordinacija med OZ in ZVPot. Pristojnost tržnega inšpektorata v čistih civilnopravnih zadevah sicer ni v škodo potrošnikom, vseeno pa odpira nekatera sistemska vprašanja.