Izhajajoč iz uveljavljene razvojne razlage EKČP je bistvenega pomena, da se aktualna sodna praksa ESČP odrazi ne samo v odločbah Ustavnega sodišča, temveč v odločbah vseh sodišč v okviru sodnega sistema. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VSRS) se na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP) in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) sklicuje v velikem številu civilnih zadev. Vpliv sega na področje opredelitve civilne pravice in obveznosti, pravice do poštenega sojenja (ki vključuje dostop do sodišča, pravico do izjave in pravico do sojenja v razumnem roku), pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter pravice svobode izražanja in obveščanja. Pregled sodne prakse omogoča sklep, da se EKČP, obogatena s sodno prakso ESČP, v domačo sodno prakso integrira večinoma prek "posrednika" - odločb Ustavnega sodišča RS. V sodni praksi v civilnih zadevah so neposredno uporabljive le tiste določbe EKČP, ki vsebujejo dovolj jasne in določne pravice in obveznosti, da se je mogoče nanje sklicevati pred sodišči. Tipičen primer določbe EKČP, ki je domača sodišča ne morejo neposredno uporabiti, je 13. člen EKČP.