Avtor s pomočjo zgodovinske in primerjalnopravne analize ter analize sodne prakse preučuje vlogo in pomen oderuštva v pogodbenem pravu. S pomočjo zgodovinske metode prikaže razvoj tega diskutabilnega instituta, ki predstavlja najstarejše oziroma prvotne oblike omejevanja finančnih regulacij, ki jih najdemo že v rimskem pravu, v Bibliji in v Koranu. Primerjalnopravna analiza na primeru nemškega in ameriškega pravnega reda pokaže, da različni pravni redi za dosego sicer zelo podobnih končnih rezultatov v praksi uporabljajo zelo različne pravne institute. Avtor prispevek končuje z obširno analizo slovenske sodne prakse. Temeljni ugotovitvi sta, da sodna praksa nedosledno spoštuje sodbo Ustavnega sodišča U-I-202/93 in da stranke zelo redko uspešno uveljavljajo ničnost pogodbe zaradi oderuštva.