Avtor obravnava za uveljavljanje človekovih pravic usodni trikotnik, katerega oglišča so Ustava in Ustavno sodišče, EKČP in ESČP ter Listina EU o temeljnih pravicah in Sodišče EU. Po njegovem mnenju Ustava in Ustavno sodišče z uveljavljanjem evropskega prava ne smeta izgubiti in v praksi ne izgubljata svojega pomena. Zavzema se za takšno tekmovanje med tremi sodišči, ki bo vodilo do višjih standardov varstva pravic, in za takšno realizacijo Lizbonske pogodbe, ki bo ob upoštevanju posebnosti Sodišča EU prispevala k okrepitvi ESČP kot najvišjega varuha človekovih pravic v Evropi. Opozarja na zahtevnost sprememb, na podlagi katerih bo sodnik rednega sodišča deloval tudi kot ustavni in evropski sodnik, in se zavzema za sočasno reformiranje področja varstva pravic na vseh ravneh sodnega varstva, torej od rednih prek ustavnih do evropskih sodišč.