Povzetek: V prispevku je obravnavan pomen pravičnosti za neposlovno odškodninsko pravo. Na podlagi podrobne vsebinske analize določb zakonodaje, teorije in obsežne sodne prakse na tem področju je ugotoviti, da ima pravičnost ne le pravnofilozofski, ampak tudi velik praktičen pomen v slovenskem odškodninskem pravu. Odškodninsko pravo, podobno kot to velja za preostale pravne panoge, ni vsebinsko zaokrožen sistem pravnih norm, ki bi izključeval kakšno vrednostno konkretizacijo. Pravičnost kot moralno-etično načelo je tako temelj za zelo pomembno in konstruktivno kritiko veljavnega prava, prav tako je občutek pravičnosti nepogrešljivo izhodišče pri razlagi predpostavk odškodninske obveznosti in vsakokratni presoji o njihovi (ne)izpolnjenosti. Le z (zavednim ali ne) upoštevanjem izravnalne in razdeljevalne pravičnosti ter njunega odnosa v odškodninskem pravu se lahko zagotovita pravično ravnotežje v razmerju oškodovanec - povzročitelj škode ter enakost pri obravnavanju več udeležencev različnih škodnih dogodkov. Kljub temu pa morajo biti pri sklicevanju na pravičnost zakonodajalec in sodišča zelo previdni, saj lahko prevelik odmerek »pravičnosti« vodi v samovoljo in arbitrarnost ter do rešitev, ki so bolj nepravične od dosledne uporabe pozitivnih predpisov. Zakonodajalec mora tehtno presoditi, ali je sklic na pravičnost v določbah pozitivnega prava v konkretnem primeru potreben in upravičen, sodišča pa morajo »iti korak dlje od zakona, vendar ne brez zakona«.
