Povzetek: Pobiranje davkov mora kljub primarnemu javnemu interesu pridobivanja sredstev za skupne družbene potrebe zavezancem za davek zagotavljati ustavne garancije, zlasti pravico do pritožbe oziroma sodnega varstva. Zato je procesnopravna ureditev davčnega postopka, pri nas po Zakonu o davčnem postopku in Zakonu o splošnem upravnem postopku, ključna, pri čemer pa se pojavlja več vprašanj, na primer kdaj naj po 251. členu ZUP pritožbeni organ, tj. Ministrstvo za finance (MF), ob utemeljeni pritožbi sam odloči in kdaj vrne zadevo v nov postopek na Finančno upravo Republike Slovenije (FURS). Poleg tega je odprto vprašanje, ali se prek upravne pritožbe, ki je v Sloveniji procesna predpostavka za upravni spor, enako učinkovito rešujejo spori kot v Avstriji, kjer je z reformo instančno varstvo prešlo od leta 2014 neposredno na sodno raven v pristojnost Zveznega finančnega sodišča. Z različnimi metodami, normativno, primerjalno, analizo upravne statistike, študijo primerov in intervjuji, je ugotovljeno, da je slovenska ureditev (pri)tožbenega varstva pravic strank v davčnih zadevah razmeroma ustrezna, bi pa glede na empirične podatke in njihovo sistemsko vrednotenje kazalo za učinkovitejše vodenje davčnih postopkov okrepiti kadrovske vire na MF in izboljšati delo FURS, da bi se število utemeljenih pritožb zmanjšalo pri izvoru.
Ključne besede: davčni postopek, pravno varstvo, pritožba, sodno varstvo, analiza drugostopenjskega upravnega odločanja, primerjava Slovenija in Avstrija
