Povzetek: Prispevek obravnava možnost in smiselnost uporabe instituta exceptio illegalis v revizijskih postopkih Računskega sodišča. Institut exceptio illegalis je izpeljan iz 125. člena Ustave, na podlagi katerega so sodniki pri izvrševanju sodniške funkcije neodvisni, vezani pa so na Ustavo in zakon. Podobno je tudi določilo tretjega odstavka 150. člena Ustave, ki Računskemu sodišču v okviru Ustave in zakonov zagotavlja neodvisnost. Čeprav Računskega sodišča ni mogoče neposredno umestiti v sistem zavor in ravnovesij, pomembno prispeva k uresničevanju načela delitve oblasti. Temu je namenjen tudi institut exceptio illegalis, ki utrjuje načelo delitve oblasti med sodno in izvršilno-upravno vejo oblasti. Ne glede na posamezne indice (na primer poimenovanje, jezikovna razlaga tretjega odstavka 150. člena Ustave), na podlagi katerih bi Računskemu sodišču uporabo instituta exceptio illegalis lahko priznali, je stališče, zavzeto v tem prispevku, odklonilno. Predstavitvi temeljnih pojmov sledijo trije argumenti, ki zavračajo potrebo po uporabi instituta exceptio illegalis v revizijskih postopkih. Računsko sodišče namreč ni sodišče in s tem del sodne veje oblasti, pri izvrševanju svoje temeljne pristojnosti ne izdaja posamičnih oblastnih aktov, neustavne oziroma nezakonite podzakonske splošne akte pa iz pravnega reda lahko izloči z zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem.
Ključne besede: Računsko sodišče, institut exceptio illegalis, podzakonski splošni akti, posamični oblastni akti, zahteva za oceno ustavnosti in zakonitosti
Naročite članek
Elektronski naslov
Sporočilo
S posredovanjem mojih osebnih podatkov soglašam, da se le-ti uporabijo za namen obravnave tega naročila.
