Povzetek: Dne 4. 11. 2009 sta predsednika hrvaške in slovenske vlade podpisala Arbitražni sporazum za predložitev njunega mejnega spora arbitraži, nekaj manj kot osem let kasneje, dne 29. 6. 2017, pa je arbitražno sodišče na javni seji v Palači miru v Haagu izreklo svojo končno razsodbo. Še pred tem je arbitražno sodišče v svoji delni razsodbi z dne 30. 6. 2016 ugotovilo, da čeprav je Slovenija kršila določila Arbitražnega sporazuma, ta še naprej velja in zahteva nadaljevanje arbitražnega postopka. Hrvaška se je odločila, da ne bo sodelovala v preostalem postopku, in v celoti zavrača tudi končno razsodbo. Razsodbo izvaja le Slovenija, ki nenehno poziva Hrvaško, naj spoštuje svoje mednarodnopravne obveznosti. Slovenija je skušala pred Sodiščem Evropske unije, njeni državljani pa pred Evropskim sodiščem za človekove pravice ob intervenciji Slovenije dokazati kršitve obveznosti s strani Hrvaške po pravu EU in po Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Medtem ko se je v prvem primeru sodišče razglasilo za nepristojno, je v drugem sekcija tega sodišča pritožbe razglasila za nedopustne. Kljub temu sta odločitvi obeh sodišč razstrli nekatera pomembna vprašanja, ki zaslužijo pozornost tudi strokovnjakov za mednarodno pravo, kar je poudarjeno v tem prispevku. Neznano ostaja, kdaj in pod katerimi pogoji bo stanje na terenu urejeno skladno s končno in zavezujočo razsodbo ali pa morebitno rešitvijo, ki bi bila vključena v kasneje sklenjen sporazum, če se bosta državi odločili slediti tej poti. Nekaj idej o tem, kako vnaprej uresničevati »mednarodno življenje« arbitražne odločbe, je vključenih v ta prispevek.
Ključne besede: arbitražna odločba, mejni spor med Slovenijo in Hrvaško, Sodišče Evropske unije, Evropsko sodišče za človekove pravice, mednarodno pravo, dvostranska pogajanja, dvostranski sporazumi, sprava
