Povzetek: Prispevek obravnava kompleksno vlogo in učinkovitost organov za varstvo konkurence (agencija/urad/komisija), ki so ključni za uporabo teorije konkurence v praksi. Poudarja, da čeprav obstajajo trdni teoretični okviri, je njihova uspešna uporaba odvisna od usposobljenih institucij, pri čemer se pojavljajo vprašanja v zvezi z zakonodajnimi okviri, umestitvijo agencij v sistem in splošno učinkovitostjo teh agencij. Sedanje metode ocenjevanja, kot je štetje števila začetih ali zaključenih zadev, veljajo za neustrezne, saj ne upoštevajo dejanskega vpliva teh ukrepov na gospodarstvo. Študije ponazarjajo omejitve takšnih statističnih ukrepov in poudarjajo potrebo po globljem razumevanju doktrinarnega in praktičnega pomena posameznih primerov. Razvoj organov (agencij/uradov) za varstvo konkurence izhaja iz potrebe po zagotavljanju poštenih tržnih praks in zaščiti interesov potrošnikov. Te agencije so običajno ustanovljene kot neodvisni organi, ki imajo posebna pooblastila za izvrševanje zakonodaje o konkurenci, izvajanje preiskav, izrekanje kazni in zagotavljanje tržnih smernic. Vendar se srečujejo s sistemskimi izzivi, kot so omejena pristojnost, zakonodajne vrzeli, navzkrižja interesov, omejeni viri in zamude v postopkih. Ključni sistemski problemi vključujejo globalizacijo, digitalna gospodarstva, koncentracijo trga, tehnološki napredek, razvoj poslovnih praks in pravno zapletenost. Učinkovitost organov se meri s stopnjo neodvisnosti od političnih pritiskov, jasnostjo pravnih okvirov, odvračilnim učinkom izvršilnih ukrepov in postopkovno učinkovitostjo. Ugotovljeno je, da je za reševanje teh izzivov potreben večplasten pristop, ki vključuje odločno izvrševanje, sodelovanje zainteresiranih strani in stalno spremljanje trga.
Ključne besede: gospodarski vpliv, neodvisnost, organ za varstvo konkurence, postopek, sistemski izzivi, teoretični okviri, učinkovitost, zakonodajni okviri
